Modern gallery Ljubljana, a building designed in the late 1930’s by slovene Modernist architect Edvard Ravnikar and protected as a monument, was originally conceived as a stone pavillion flanking the Tivoli park, Ljubljana’s main green area.
The project is not based on dramatic superposition of old and new, but on the power of the original conception and its qualities. It is a conceptual rather than ‘designerly’ approach, trying to ‘clean’ and ‘stress’, rather than ‘change’ the nature of the original.
prenova moderne galerije
1 / 10
naslov: Tomišičeva 14, Ljubljana
naročnik: Moderna galerija, Ljubljana in Ministrstvo za kulturo
projekt: 2006-2009
gradnja: 2008-2009
Bevk Perović projektni tim:
Matija Bevk
Vasa J. Perović
Ida Sedušak
Nataša Šprah
Moderna galerija Ljubljana, stavba, ki jo je v poznih tridesetih letih 20. stoletja zasnoval slovenski modernistični arhitekt Edvard Ravnikar in je spomeniško zaščitena, je bila prvotno zasnovana kot kamniti paviljon ob parku Tivoli, osrednjem parku Ljubljane.
Tlorisno simetrična stavba je bila skozi zgodovino večkrat delno predelana, tako da se je njena prvotna prostorska zasnova počasi popolnoma zabrisala.
Koncept prenove temelji na prepoznavanju izvornih kvalitet objektov in njihovem ponovnem vzpostavljanju na način, ki je še bolj poudarjen kot v prvotnem projektu. Projekt torej ne temelji na dramatični superpoziciji starega in novega, temveč na kvalitetah izvirne zasnove. Gre za konceptualni in ne za “oblikovalski” pristop, ki poskuša “očistiti” in “poudariti” namesto “spremeniti” izvorno arhitekturo.
Razstavni prostori so izčiščeni, vstavljeno je osrednje servisno jedro, ki navpično poveže celotno stavbo in vzpostavi osnovno funkcionalnost stavbe, a hkrati vzpostavi nikoli – obstoječo kontinuiteta pritlične enfilade razstavnih dvoran. Kroženje po vseh razstavnih prostorih se začne/konča v osrednji muzejski dvorani z novim informacijskim pultom in manjšo muzejsko knjigarno.
Kuratorske pisarne se nahajajo v prvem nadstropju in gledajo na strešnetažo, posejano z rekonstruiranimi svetlobniki, in so zasnovane kot majhni individualni študijski prostori, ki se odpirajo v skupne prostore, kavarno in knjižnico, ki si jih delijo vsi.
Kletno etažo, nekdanjo ‘osnovo’ razstavnega paviljona, je bilo treba delno izkopati, da bi v njej lahko uredili potrebno muzejsko kavarno, predavalnico, pa tudi umetniško shrambo za velika umetniška dela in velik fotografski studio. To je edini del arhitektovega posega, ki je zares »viden« – jasno so nakazani betonski »bazeni«, potopljeni pod nekdanji nivo kleti – kot posode za nove programe.