The ‘specificity’ of the new location for the Islamic Religious and Cultural Centre is precisely its complete lack of ‘specificity’ – an area that is near the city centre, but abandoned and forgotten, in a fragile undeveloped state, with an uncertain urban future.
islamski versko kulturni center
1 / 15
natečajni elaborat, 1. nagrada
naslov: Parmova ulica, Ljubljana
naročnik: Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, Mestna občina Ljubljana
projekt: 2011-2017
gradnja: 2015-2020
Bevk Perović projektni tim:
Matija Bevk
Vasa J. Perović
Andrej Ukmar
Christophe Riss
Ida Sedušak
Irene Salord Vila
Tina Marn
Blaž Goričan
Rok Gerbec
Urban Petranovic
Radim Louda
Josef Kalčik
Tomas Holub
Davorin Počivašek
Maša Kovač
fotografije: David Schreyer
video: items collective
‘Specifičnost’ nove lokacije za Islamski verski in kulturni center je ravno v popolni odsotnosti ‘specifičnosti’ – območje, ki je blizu mestnega jedra, a zapuščeno in pozabljeno, v krhki nerazvitosti, z negotovo urbano prihodnostjo. Podobno kot njeni zgodovinski predhodniki – bližnji primer so sarajevske džamije v 19. stoletju, kjer so bili kompleksi mošej, ki so jih zgradili bogati donatorji izhodišča, ‘semena’ za razvoj novih delov mesta. Kompleks islamskeg versko kulturnega centra postane generator za ta predel Ljubljane.
Program centra sestavljajo stavba verske šole, kulturni in pisarniški program, stanovanjska hiša za zaposlene v skupnosti, restavracija, pa tudi džamija, prva zgrajena v Sloveniji, katerih baza je parkirišče v kleti.
Nove zgradbe centra so pozicionirane kot ločene enote, avtonomne zgradbe, ki obkrožajo osrednji trg z mošejo v središču. So preprosti volumni, usmerjeni vedno v »zunanji« svet s svojimi programi, hkrati pa obkrožajo zgradbo mošeje in omogočajo poglede nanjo z vseh strani skozi vrzeli med njimi.
Osrednji element novega kompleksa je mošeja, ki se v celoti odpira proti trgu, da se omogoči razširitev molitvenega prostora na zunanji strani med velikimi zbranimi kongregacije. Namesto da bi sledili očitnim zgodovinskim precedensom in nedavnim ikonografsko očitnim primerom, je zasnovan kot jeklena konstrukcija – škatla velikosti 32/32/24 m, izdelana iz 1 metra (45 cm) globokega in le 2 (8 cm) debelega jekla. Rešetke, na spodnjem delu zapolnjene z belim betonom, na zgornjem delu pa prozorno steklo, ki omogoča, da sonce preplavi notranji prostor.
Kupola – osrednji element mošeje – namesto na vrhu ovjekta visi v njeni notranjosti, kot upodobitev neba v zgodovinskih primerih. Narejeno je iz prozornega modrega tekstila, najbolj lahkega in krhkega materiala, ki ima v islamu dolgo in bogato zgodovino – od kisweha Kaabe do prenosnih šotorskih mošej Irana.